Select Page

UNESCO

UNESCO ASPnet

Mednarodna mreža UNESCO ASPnet je bila ustanovljena leta 1953 v Parizu in povezuje več kot 11.500 vzgojno-izobraževalnih institucij v 182 državah sveta. Slovenija je postala del te velike globalne družine leta 1993, ko je bila v njene vrste sprejeta prva šola v Sloveniji.

Poslanstvo vrtcev in šol UNESCO

Poslanstvo vrtcev in šol UNESCO je v delovanju v duhu kulture miru ter nenasilja, strpnosti in sodelovanja, sprejemanja drugačnosti, v poglobljeni skrbi za osebnostni razvoj vsakega posameznika ter za ohranitev naravne in kulturne dediščine ter širše našega skupnega doma – planeta Zemlje.

Delo vrtcev in šol temelji na štirih Delorsovih stebrih izobraževanja za 21. stoletje, ki jih upošteva tudi naš vzgojno-izobraževalni zavod:

  1. Učiti se, da bi vedeli!
  2. Učiti se delati!
  3. Naučiti se živeti skupaj!
  4. Učiti se biti!

Projekt UNESCO ASPnet na naši šoli in v vrtcu

V letošnjem šolskem letu 2023/2024, ko smo pridružena šola in vrtec (ASPnet) in smo začeli stopati po poti Slovenske mreže ASPnet, smo se odločili, da bomo poglabljali in obravnavali naslednje teme:

  • Trajnostni razvoj – naučiti se živeti skupaj, medsebojno sodelovanje, razumevanje drugačnosti in privzgajanje solidarnosti (medgeneracijsko sodelovanje),
  • spoznavanje kulturne in naravne dediščine kraja in ohranjanje te,
  • vzgajati, izobraževati, ustvarjati in raziskovati igre ter znanje prenašati na mlajše rodove,
  • navajanje učencev na vrednote, kot so: strpnost, dobrodelnost, humanost, medkulturnost, spoštovanje in nenasilje,
  • otroke učiti živeti z naravo in naučiti delovati lokalno,
  • privzgajati bralno kulturo mladim.

Izbrani projekti so primerni tako za mlajše, vrtčevske otroke kot tudi za starejše otroke (razredni pouk in predmetna stopnja). V projekte je vključen en vrtčevski in 10 šolskih oddelkov.

Sodelovali bomo tudi zlokalno krajevno skupnostjo,lokalnimi društvi,Mariborsko knjižnico (oddelek Šentilj),turističnim društvom Šentilj,VDC Polžem Maribor (enoto Šentilj) in domom starejših (DEOS iz Vukovskega dola).

Mednarodni dnevi, ki jih bomo v letu 2023/2024 obeležili, so:

1. Dan strpnosti (16. 11. 2023)

2. Dan maternih jezikov (21. 2. 2024)

3. Dan voda (22. 3. 2024)

4. Dan knjige (23. 4. 2024)

4. Dan knjige (23. 4. 2024)

OD PŠENIČKE DO POTIČKE

V letošnjem šolskem letu smo se z otroki skupine Korenjaki (vrtčevski otroci, starost 5–6 let) odločili pridružiti celoletnemu projektu Od pšeničke do potičke. Naša prva izvedena aktivnost v okviru projekta je bila MEDGENERACIJSKA DELAVNICA – OKRASIMO ZUNANJOST NAŠE ŠOLE Z NARAVNIM MATERIALOM (28. 9. 2023). V okviru medgeneracijskega sodelovanja so tako otroci skupine Korenjaki v sodelovanju z učenci naše šole, s starši in starimi starši izvedli delavnico. Namreč namen je bil okrasiti zunanjost naše šole z izdelki iz naravnega materiala. Naravni material, kot so buče, seno, koruzo, ličkanje, koruzno slamo, so prispevali starši Korenjakov ter kmetija Majer, ki nam je izdelala tudi samokolnico, kmetico in kmeta ter ježke, ki so jih prisotni nato dokončali in nanje lepili naravni material. Na delavnici pa smo izdelali tudi Tetko jesen. Končne izdelke smo nato razstavili na ploščadi.

Med nas pa smo povabili tudi društvo kmečkih žena Šentilj in lanskoletno kmetico gospo Urško iz našega kraja, ki se nam je tudi predstavila. S skupino Korenjaki smo pripravili kratek folklorni program, kjer smo zapeli in zaplesali. Na koncu smo k pesmi in plesu povabili vse prisotne ter skupaj zarajali.

Naslednja izvedena aktivnost je potekala v času TEDNA OTROKA – IGRIŠČE RADOVEDNOSTI (2. 10. 2023). Otroci skupine Korenjaki so na medgeneracijski delavnici prikazovali kmečka opravila: luščili koruzo, lomili orehe in iz paprike jemali semena, trebili buče in semena dali sušit na leseno podlago in molzli našo kravico Lisko (iz lesa) ter delali jesenske  šopke iz našega »gartlca« (gredice) ter jih nato podarili vsem obiskovalcem. Otroci so bili oblečeni v narodno nošo in zapeli ljudske pesmi ob spremljavi harmonike.

Naša tretja aktivnost je bila SEJANJE PŠENICE (NOVEMBER 2023) IN UGOTAVLJANJE IZVORA HRANE TER PEKA KRUHA OB TRADICONALNEM SLOVENSKEM ZAJTRKU. Skupaj z otroki smo se v začetku novembra dogovorili, da bomo na našo gredico posejali pšenico. Gospa Marija z naše šole, ki ima kmetijo, nam je priskrbela semena pšenice, nato pa smo jo posejali z gospodom Matejem Majerjem. Otroci so si ogledali semena po obliki, barvi, vonjali, primerjali velikost … Skupaj smo pripravili gredico, vsak otrok pa je nato posejal pšenico in jo zagrnil. Otroci so od kmeta izvedeli, da se pšenica seje jeseni (ker je bila topla jesen s sejanjem nismo bili prepozni), semena prav tako ne zmrznejo, dež in sneg poskrbita za vlago, sonce pa za toploto. Otroci so nato vsak dan spremljali rast pšenice. Ogledali pa smo si tudi proces, kako iz zrele pšenice, ki jo kmetje požanjejo s kombajnom in jo nato zmeljejo dobimo moko. Nato smo se odločili, da bomo ob Tradicionalnem slovenskem zajtrku tudi sami spekli kruh.

V mesecu marcu pa nas je ponovno obiskal gospod Matej in skupaj smo pogledali, kako naša pšenica napreduje v rasti. Otrokom je tudi razložil, da kmetje na polju gnojijo rastline pšenice, da je pridelek večji, bolj zdrav in daje obilnejšo letino. Otroci so bili radovedni in imeli številna vprašanja. Tako so spoznali življenjske potrebe rastlin, način pridelave hrane, se veselili raziskovanja in odkrivanja. Največ pa jim je pomenilo, da so bili udeleženi v samem procesu razvoja in rasti njihove pšenice.

Za četrto aktivnost sem se odločila za SEJANJE BOŽIČNEGA ŽITA, in sicer smo ga z otroci sejali na god sv. Barbare (4. 12. 2023), po starem običaju. Vsak otrok je posejal božično žito v glinen lonček.  Ker so otroci že sejali, jim to ni bilo tuje in so bili tega vešči. Ko je začelo kliti in so se prikazale prve rastline, je bilo veselje otrok nepopisno. Otroci so vsak svoj lonček odnesli domov, ker pa smo ga posejali več, smo ga ponudili na božičnem sejmu v  našem kraju.

V prazničnem decembru smo se odločili za PRIPRAVO IN PEKO PRAZNIČNIH DOBROT (8. in 11. 12. 2023). Z otroki smo tako povabili gospo Marinko, ki je predsednica društva kmečkih žena Šentilj in skupaj smo lomili in očistili orehe, ki smo jih v jeseni skrbno pobirali (na hribu za našo šolo), nato so se otroci poskusili tudi v mletju le-teh. Opravilo jim je bilo zelo všeč, zelo so se trudili, nato smo jih skupaj skrbno shranili, saj smo jih čez tri dni že uporabili za peko potice, rogljičkov in pujskov. Z gospo Marinko in Marjetko iz društva smo v ponedeljek pripravili testo za potico. Otroke sta seznanili s sestavinami, ki so potrebne za izdelavo potice. Nato smo jo spekli, vsak otrok pa si je izdelal tudi pujska in orehove rogljičke.

Naslednjo aktivnost pa smo poimenovali ZAKLADNICA NAŠEGA NARODA (11. 3. 2024). Obiskal nas je namreč gospod Stanko Lesjak, ki ima kmetijo, otrokom je tako predstavil življenje kmeta nekoč, staro hišo, oblačila, ki so jih nosili ljudje in otroci, delo na kmetiji, pripomočke, ki so jih uporabljali za delo na polju … Pokazal nam je tudi cepec in kako se je doma na roko mlatila pšenica. Otroci so rokovali s predmeti, ki jih je prinesel, tudi sami so se preskusili pri delu na žrmljah, s cepcem …

Naša velikonočna aktivnost pa je bila PEKA VELIKONOČNIH ZAJČKOV (25. 3. 2024). Otroci so iz testa oblikovali zajčka pod vodstvom naše sodelavke gospe Marije. Dobili so navodila in dela so se lotili zelo resno. Najprej so naredili svaljek, ga zavili v polžka, nato so oblikovali še rep in glavo. Pri delu so bili zelo spretni, sami so vse ustvarjali in ko so jih videli pečene, so se jih zelo razveselili.

Otroci so v projektu Od pšeničke do potičke resnično pridobili veliko izkušenj, spoznali so cel življenjski krog pšenice – od sejanja do rastline in se preizkusili v ustvarjanju končnih izdelkov iz moke.

Zapisali: Marija Lesjak, mentorica projekta in Bernarda Brec, vzgojiteljica skupine Korenjaki

NAŠA JAPKA

ZAVOD: OŠ Rudolfa Maistra Šentilj, Mladinska ulica 13, 2212 Šentilj v Slovenskih goricah

MENTORJI (za izdajo potrdila o sodelovanju): Polonca Tomažič

SODELUJOČI

Število udeležencev
(4. – 6. razred)

(7. – 9. razred)
8  44

OPIS IZVEDBE: NAŠA JAPKA

V šolskem letu 2023/2024 smo se z učenci in učenkami OŠ Rudolfa Maistra Šentilj, udeležili projekta »Naša japka«., kjer smo raziskovali naravno in kulturno dediščino v povezavi z jabolkom. Raziskovali pojem »jabolko spora« in vzgajali za mir, osveščali o trajnostnem in zdravem načinu življenja s spodbujanjem uživanja zdrave in lokalno pridelane hrane in ustvarjali na likovnem in literarno-jezikovnem natečaju.
Za literarni natečaj so se odločile štiri učenke in nastal je zapis v obliki stripa Zelena japka, zgodovinska pripoved o pomenu jabolka skozi stoletja v legendah in pripovedkah, fantazijska zgodba o vesoljskem jabolku.
Likovnega natečaja je ustvarjanje z jabolkom in o jabolku. Med najzanimivejšimi je likovno delo osmošolke – Ogrizek.
Poročilo zapisala: Polonca Tomažič

MODER STOL – NEKDO MISLI NATE

Zavod: OŠ Rudolfa Maistra Šentilj

Mentor: Polona Maher

Koordinator: Bernarda Brec

Sodelujoči: učenci obveznega izbirnega predmeta Likovno snovanje 1 in 2 (7. in 8. razred)

Opis projekta:

Projektno delo je bilo razdeljeno med dve skupini obveznega izbirnega predmeta Likovno snovanje. Osmošolci so z modro bravo poslikali 3 različne stare stole. S sedmošolci smo se pogovarjali o migracijah, mejah, solidarnosti in vzajemnosti. Pojme smo skupaj razlagali in pojasnevali. Učenci so na omenjene pojme iskali asociacije, jih zapisovali na liste in na tablo. Nato so izbrane pojme zapisali še v številnih tujih jezikih in pisavah, pri tem so lahko uporabljali mobilne telefone. Učenci so oblikovali napise v različnih pisavah in jezikih ter izdelali plakate. Dve učenki sta izdelali napise na stol.

Projekt Moder stol je predstavljen v šolskem razstavišču.

OTROŠTVO PODAJA ROKO MODROSTI

ZAVOD: OŠ Rudolfa Maistra Šentilj, Mladinska ulica 13, 2212 Šentilj v Slovenskih goricah

MENTORJI (za izdajo potrdila o sodelovanju): Mateja Rožanc Valh, Bernarda Brec

SODELUJOČI

Število udeležencev
Vrtec
(1. – 3. razred)

(4. – 6. razred)

(7. – 9. razred)
Srednja šola
18  3152/

OPIS IZVEDBE:

Na naši šoli že vrsto let spodbujamo in pozornost namenjamo medgeneracijskemu sodelovanju, in sicer med vrstniki (starejši z mlajšimi učenci), s starejšimi občani v našem kraju in tistimi, ki bivajo v domu za ostarele ter z varovanci v VDC POLŽ-u.

Menimo, da je tako povezovanje poleg prenosa znanja in izkušenj, koristno za vse deležnike saj prinaša novo kakovost življenja, zagotavlja občutek sprejetosti, lajša osamljenost in izboljšuje duševno zdravje.

Pri izvedbi aktivnosti smo vključili in upoštevali načela trajnostnega razvoja, kulturne in naravne dediščine, zdravega načina življenja, prenosa veščin in humanitarnosti.

V mesecu septembru smo medse povabili Društvo kmečkih žena iz Šentilja. Skupaj smo ustvarjali iz naravnega materiala in tako okrasili dvorišče šole ob tednu otroka. Otroci so spoznali, da se lahko iz različnega materiala iz narave z kančkom domišljije in ustvarjalnostjo in dobro voljo naredi marsikaj lepega.

Meseca oktobra smo obeležili mednarodni dan starostnikov. Zbrali smo se pevci z zborovodkinjo ter harmonikašem in se odpravili v Center starejših Idila. Tam smo se družili ob medgeneracijskem petju.

Ob mednarodnem dnevu prijaznosti smo se tudi letos zbrali medgeneracijski delavnici. Skupaj  smo se sproščali ob barvanju kamenčkov, ki smo jih opremili z lepimi mislimi. Kamenčke smo nastavili na različne lokacije po našem kraju ter pred hišami krajanov, del njih pa smo odpeljali v Center starejših v Idilo.

Nekaterim pa je največja želja obdržati ali si povrniti zdravje. To si želijo naši mali onkološki bolniki na pediatrični kliniki v LJ. Na medgeneracijski delavnici smo izdelali Igračko spodbude, ki smo jih poslali v LJ. Zaposleni v zavodu smo jim poslali še nekaj sladkega.

V mesecu marcu smo na medgeneracijski delavnici obudili tradicijo in spekli ptičke iz kvašenega testa, ki naznanja prihajajočo pomlad oz. Gregorjevo. Ptičke smo odpeljali v Center starejših v Idilo in jih razdelili med starostnike. Seveda pa ni manjkalo niti glasbe in plesa naše učenke in folkloristov iz skupine Korenjaki.

Poročilo je napisala Mateja Rožanc Valh.

GOZD IN NARAVNO OKOLJE SKOZI OTROKOVE OČI

Smo skupina Korenjaki iz Vrtca Šentilj v Slovenskih goricah in do življenjskega prostora gozda imamo kar dobrih dvajset minut hoje. Vendar nam to ne predstavlja nobenega napora, saj smo včasih v gozdu tudi štirikrat na teden. Igralne hlače, jakna in škornji so naša nepogrešljiva oprema, zato smo lahko v gozdu v vseh letnih časih in v vsakem vremenu. Med potjo do gozda se srečamo z nadaljevalnim vzorcem (prehod za pešce), igramo se igro geometrijski liki in spoznavamo naravno okolje – drevesa, grmičevje, cvetlice in živali. Seveda pa na poti srečujemo tudi ljudi, ki se nas zelo razveselijo, ob tem pa ne pozabimo na čarobne besede, to je pozdrav.

Gozd nam predstavlja drugi dom, saj ga ob popoldnevih obiščemo tudi s starši in jim pokažemo prostor v gozdu, kjer se učimo, kuhamo, saj imamo gozdno kuhinjo in neizmerno uživamo. Prav tako je v vsakem letnem času naše igrišče. V jeseni pod drevesi spoznavamo »možice« – želod, žir, lešnike, kostanje in ježice, tudi razliko med pravim kostanjem ter divjim, storže, ki se razlikujejo po obliki, v njih si ogledamo tudi semena.  Ko imajo ta vse pogoje svetlobo, toploto, vlago – se že pojavi kalček in naredimo mu hiško, v njej posteljo iz lubja in odejo iz listja, ki ga bo grela čez zimo. Opazujemo, kako listje barva svoje srajčke in se spreminja, pri tem ponovimo barve ter poslušamo šelestenje listja pod našimi nogami. Kadar zapiha veter, listje tudi lovimo, se smejimo in smo neizmerno srečni. Vidimo tudi majhne živali, ki se pred mrazom skrijejo pod listje in tam prezimijo. Sreča se nam je v tem šolskem letu nasmehnila, saj smo videli tudi veverico in srne, ki so tekle čez polje. Tukaj je bil nepogrešljiv naš daljnogled, ki je vedno v nahrbtniku.

Z gobarskim društvom Lisička iz Maribora pa smo izvedli tudi gobarski dan in se s starši ter starimi starši podali v gozd, kjer smo spoznavali užitne, delno užitne in strupene gobe. Nabrane gobe smo nato razstavili na naši terasi pred igralnico.

Tako smo se v jeseni učili v naravnem okolju, na prostem, a pozna jesen se je že prevesila  v zimo. Ko smo hiteli v gozd, smo se spraševali, kaj nam sedaj ponuja? Naš gozd smo našli z golimi vejami in podrtimi drevesi, na katerih smo urili ravnotežje in koordinacijo. Vse se je umirilo, le veter je žvižgal med vejami. Naredili smo si pastirsko culico, v njo zavili krompir in jabolko. Gospod, ki živi blizu gozda pa nam je zakuril ogenj, palice smo uporabili in si z njeno pomočjo spekli jabolka in krompir, mmm, kako je bila slastna malica!

Prav tako smo komaj smo čakali, da zapade sneg in ko je prvi sneg res zapadel, smo se bali, da nam bo skopnel, zato smo se hitro odpravili z lovci opazovati sledi živali. S seboj smo vzeli tudi knjižico, da smo preverili njihove stopinje. Veselje je bilo nepopisno, bili smo pravi raziskovalci, ves čas aktivni, pozorni, vedoželjni, nobena sled nam ni ušla. Postanek je bil v lovski preži, nato smo si ogledali tudi jazbečev brlog na hribu, s katerega smo se sankali v dolino. Našo dogodivščino smo zaključili s čajem in piškoti na kmetiji Majer.

Kar naenkrat se je že začel nov letni čas, pomlad, ko so nas pozdravili ptiči s svojim petjem, zvončki, trobentice, marjetice in vijolice pa so nas razveselili s svojimi cvetovi, ponovno se je začelo naše raziskovanje ob potoku. Opazovali in nabirali smo tudi lapuh (ga posušili), jetrnik, pljučnik, podlesno vetrnico, mah. Pri leski smo spoznali moške in rdeče ženske cvetove ter videli že prve popke listov. V našem gozdu je zgodaj spomladi zacvetel zeleni teloh, ki pa je zaščiten, zato ga nismo trgali (bonton v gozdu).

V mesecu marcu smo praznovali tudi Gregorjevo v gozdu. Pticam smo pripravili pojedino iz različnih materialov. Ta dan smo nabrali tudi spomladanske cvetlice, jih posušili in naredili slike, ki smo jih nato prilepili na leseno podlago.

Sedaj, ko se bližajo topli dnevi, naše misli včasih že odplavajo proti poletju. Takrat ob potoku lovimo ribe, palice pustimo kar tam in naslednji dan pogledamo, koliko rib se je prijelo. Naredimo si tudi gugalnico, tobogan, šotor in hišo, ko pa odhajamo iz gozda, nas pot pelje po travniku navzdol in kar vabi h kotaljenju.

Konec šolskega leta se nato poslovimo z besedami in obljubo: »V jeseni bomo ponovno skupaj zahajali v gozd in se tam igrali, igrali, igrali ter se ob tem tudi veliko naučili.«

Po pripovedovanju otrok zapisala vzgojiteljica Bernarda Brec, mentorica projekta