GOZD IN NARAVNO OKOLJE SKOZI OTROKOVE OČI
Smo skupina Korenjaki iz Vrtca Šentilj v Slovenskih goricah in do življenjskega prostora gozda imamo kar dobrih dvajset minut hoje. Vendar nam to ne predstavlja nobenega napora, saj smo včasih v gozdu tudi štirikrat na teden. Igralne hlače, jakna in škornji so naša nepogrešljiva oprema, zato smo lahko v gozdu v vseh letnih časih in v vsakem vremenu. Med potjo do gozda se srečamo z nadaljevalnim vzorcem (prehod za pešce), igramo se igro geometrijski liki in spoznavamo naravno okolje – drevesa, grmičevje, cvetlice in živali. Seveda pa na poti srečujemo tudi ljudi, ki se nas zelo razveselijo, ob tem pa ne pozabimo na čarobne besede, to je pozdrav.
Gozd nam predstavlja drugi dom, saj ga ob popoldnevih obiščemo tudi s starši in jim pokažemo prostor v gozdu, kjer se učimo, kuhamo, saj imamo gozdno kuhinjo in neizmerno uživamo. Prav tako je v vsakem letnem času naše igrišče. V jeseni pod drevesi spoznavamo »možice« – želod, žir, lešnike, kostanje in ježice, tudi razliko med pravim kostanjem ter divjim, storže, ki se razlikujejo po obliki, v njih si ogledamo tudi semena. Ko imajo ta vse pogoje – svetlobo, toploto, vlago – se že pojavi kalček in naredimo mu hiško, v njej posteljo iz lubja in odejo iz listja, ki ga bo grela čez zimo. Opazujemo, kako listje barva svoje srajčke in se spreminja, pri tem ponovimo barve ter poslušamo šelestenje listja pod našimi nogami. Kadar zapiha veter, listje tudi lovimo, se smejimo in smo neizmerno srečni. Vidimo tudi majhne živali, ki se pred mrazom skrijejo pod listje in tam prezimijo. Sreča se nam je v tem šolskem letu nasmehnila, saj smo videli tudi veverico in srne, ki so tekle čez polje. Tukaj je bil nepogrešljiv naš daljnogled, ki je vedno v nahrbtniku.
Z gobarskim društvom Lisička iz Maribora pa smo izvedli tudi gobarski dan in se s starši ter starimi starši podali v gozd, kjer smo spoznavali užitne, delno užitne in strupene gobe. Nabrane gobe smo nato razstavili na naši terasi pred igralnico.
Tako smo se v jeseni učili v naravnem okolju, na prostem, a pozna jesen se je že prevesila v zimo. Ko smo hiteli v gozd, smo se spraševali, kaj nam sedaj ponuja? Naš gozd smo našli z golimi vejami in podrtimi drevesi, na katerih smo urili ravnotežje in koordinacijo. Vse se je umirilo, le veter je žvižgal med vejami. Naredili smo si pastirsko culico, v njo zavili krompir in jabolko. Gospod, ki živi blizu gozda pa nam je zakuril ogenj, palice smo uporabili in si z njeno pomočjo spekli jabolka in krompir, mmm, kako je bila slastna malica!
Prav tako smo komaj smo čakali, da zapade sneg in ko je prvi sneg res zapadel, smo se bali, da nam bo skopnel, zato smo se hitro odpravili z lovci opazovati sledi živali. S seboj smo vzeli tudi knjižico, da smo preverili njihove stopinje. Veselje je bilo nepopisno, bili smo pravi raziskovalci, ves čas aktivni, pozorni, vedoželjni, nobena sled nam ni ušla. Postanek je bil v lovski preži, nato smo si ogledali tudi jazbečev brlog na hribu, s katerega smo se sankali v dolino. Našo dogodivščino smo zaključili s čajem in piškoti na kmetiji Majer.
Kar naenkrat se je že začel nov letni čas, pomlad, ko so nas pozdravili ptiči s svojim petjem, zvončki, trobentice, marjetice in vijolice pa so nas razveselili s svojimi cvetovi, ponovno se je začelo naše raziskovanje ob potoku. Opazovali in nabirali smo tudi lapuh (ga posušili), jetrnik, pljučnik, podlesno vetrnico, mah. Pri leski smo spoznali moške in rdeče ženske cvetove ter videli že prve popke listov. V našem gozdu je zgodaj spomladi zacvetel zeleni teloh, ki pa je zaščiten, zato ga nismo trgali (bonton v gozdu).
V mesecu marcu smo praznovali tudi Gregorjevo v gozdu. Pticam smo pripravili pojedino iz različnih materialov. Ta dan smo nabrali tudi spomladanske cvetlice, jih posušili in naredili slike, ki smo jih nato prilepili na leseno podlago.
Sedaj, ko se bližajo topli dnevi, naše misli včasih že odplavajo proti poletju. Takrat ob potoku lovimo ribe, palice pustimo kar tam in naslednji dan pogledamo, koliko rib se je prijelo. Naredimo si tudi gugalnico, tobogan, šotor in hišo, ko pa odhajamo iz gozda, nas pot pelje po travniku navzdol in kar vabi h kotaljenju.
Konec šolskega leta se nato poslovimo z besedami in obljubo: »V jeseni bomo ponovno skupaj zahajali v gozd in se tam igrali, igrali, igrali ter se ob tem tudi veliko naučili.«
Po pripovedovanju otrok zapisala vzgojiteljica Bernarda Brec, mentorica projekta
