Kar nekaj mesecev so tekle priprave in ja, uspelo nam je!
S petimi predšolskimi otroki iz Vrtca Ceršak smo se odpravili na obisk v Vrtec Pikapolonica v Pevmi.
V torek, 21. maja, smo po skupnem zajtrku v našem vrtcu naložili kovčke na kombi in krenili na pot do Solkana, kjer so nas prijazno gostili v Hotelu Sabotin. Popoldne so nas sicer spremljale dežne kaplje, vendar smo si kljub temu (dobro opremljeni) ogledali smaragdno lepotico – Sočo. Prečkali smo viseči most, si ogledali trening kajakašev ter se igrali ob nabrežju reke. Prijetno utrujeni smo v hotelu zlezli v pižame in po okusni večerji hitro zaspali v udobnih posteljah.
Po zajtrku pa dolgo pričakovani obisk v Vrtcu Pikapolonica. Vrtec je organizacijska enota Vešstopenjske šole s slovenskim učnim jezikom Gorica. Vanjo so vključeni tako otroci zamejskih Slovencev, kot tudi otroci italijanskih družin. Toplo so nas sprejeli na svojem čudovitem dvorišču, ki obdaja vrtec. Otroci so se sproščeno igrali, raziskovali v kotičkih in sprva sramežljivo navezovali stike. Barvali smo kamenčke prijateljstva, sadili rožice v gredici miru, »kuhali«, vrtnarili in še kaj. Otroci in vzgojiteljice so nam pripravili pesem dobrodošlice, ki še danes odzvanja med našimi otroki. Spoznali smo namreč, da se psički v Italiji ne oglašajo HOV- HOV, pač pa BAU-BAU, račke ne GA-GA, pač pa KVAK-KVAK, krave pa uporabljajo mednarodni jezik MU-MU. Obiskal nas je ravnatelj, izmenjali smo si darila, nato pa se s kosilom v nahrbtnikih podali na pot v gozd. Vrtec Pikapolonica namreč, tako kot mi, v svoje delovanje vključuje elemente gozdne pedagogike. Potrkali smo na vrata gozda, prisluhnili sporočilom, ki jih ima gozd za nas, nato pa spoštljivo zakorakali vanj. Pot nas je vodila po zanimivem terenu, da smo na koncu prispeli do gozdne igralnice, kjer pride do izraza mednarodni jezik – jezik igre. Načrtovali smo, da bomo na veliki šotorki skupaj pojedli kosilo, a je imelo vreme z nami drugačne načrte. Šotorko smo uporabili za zasilni bivak, a smo kmalu ugotovili, da ne gre le za kratkotrajno ploho in se odpravili nazaj v Vrtec. Po kosilu smo prepevali pesem Ko si srečen v slovenskem in italijanskem jeziku. Popoldan so se oblaki razkadili in po kratki predstavitvi so otroci na dvorišču s skavtoma postavili dva bivaka, ki sta postala nov element za skupno igro. Ko je vrtec zaprl svoja vrata, pa so nas tamkajšnji starši povabili v Štmaver, v prostore kulturnega društva Sabotin, kjer so nas pogostili z domačimi dobrotami in pridelki Goriških Brd, otroci pa so ob igranju namiznega nogometa in prosti igri še poglobili svoje povezave. Vzgojiteljice smo s starši spregovorile besedo ali dve. Starši iz Pevme namreč naše sodelovanje podpirajo ves čas in se ne morejo načuditi, da so naši otroci odšli na takšno pot brez svojih staršev. Polni novih vtisov smo se vrnili v hotel, povečerjali in utonili v spanec.
Bivanje v hotelu je bila priložnost za učenje mnogih veščin – od bontona v jedilnici, do spoštovanja drugih gostov. Otroci so si samostojno postregli s samopostrežnim zajtrkom, se zahvalili osebju za pomoč in podobno. Po hodnikih smo se gibali umirjeno, varčevali smo z vodo in brisačami.
Zjutraj smo pripravili kovčke in se zopet odpeljali, zdaj že po znani poti preko reke Soče, do vrtca v Pevmi. Otroci so se že igrali na dvorišču. Tokrat je bilo vreme na naši strani. V nahrbtnike smo pripravili malico in se podali na pot. Tokrat nas je na »vhodu v gozd« pričakala predstavnica Gozdne straže. Predstavila nam je svoje delo, skupaj smo si ob tabli ogledali, kaj se v gozdu sme in kaj ne ter se ustavili ob tabli, kjer so predstavljeni nekateri prebivalci Pevmskega gozda. Pospremila nas je še del poti skozi gozd, nato pa šla svojim nalogam naproti. Zopet smo odšli v gozdno igralnico in se prepustili okolju, ki iz otrok izvabi igro, raziskovanje, sodelovanje in še kaj. V vrtcu nas je nato pričakalo kosilo, po kosilu pa »mednarodno« ustvarjanje skupne umetnine v barvah naših zastav, ob čemer smo se neizmerno zabavali. Nastali sta unikatni umetnini, ki nas bosta še dolgo spremljali na stenah naših dveh vrtcev. Ob zvokih kitare, smo še zadnjič skupaj zapeli, nato pa se podali na pot proti domu. Doma so nas pričakali starši, brez podpore katerih tudi našega potovanja ne bi bilo. Še enkrat se jim zahvaljujemo, da so nam zaupali in prepustili otroke nepozabni dogodivščini.
Na spodnji povezavi pa si lahko preberete, kaj so o našem obisku zapisali novinarji:
https://www.primorski.eu/goriska/igra-v-gozdu-jih-najbolj-povezuje-KC1613279
Barbara Škerlec in Ksenija Breg, Vrtec Ceršak
