Čustvene in vedenjske motnje lahko sicer nastopajo ločeno, toda največkrat se združujejo v enoten sindrom motenj. Gre za nezmožnost, ki jo označujejo čustveni in vedenjski odzivi, ki se tako razlikujejo od sprejetih norm, da neugodno vplivajo na učne dosežke (osebnostne, socialne, šolske, poklicne spretnosti).
Obstajajo številne definicije in klasifikacije čustvenih in vedenjskih motenj, ena izmed njih je tista Svetovne zdravstvene organizacije (WHO).
Po Mednarodni klasifikaciji bolezni (ICD-10) so čustvene in vedenjske motnje, značilne za otroštvo in adolescenco, razvrščene v naslednje kategorije:
1. hiperkinetični sindrom (splošna nemirnost, motnje pozornosti in koncentracije)
2. vedenjske motnje – trajni in pogosto se ponavljajoči vedenjski vzorci, ki izrazito prestopajo mejo sprejemnljivega:
– omejene na družinski krog: agresivno, kljubovalno in uničevalno vedenje v krogu družine, medtem ko se v širšem socialnem okolju vedejo povsem ustrezno
nesocializirana vedenjska motenost: nezmožnost navezovanja ustreznih odnosov z vrstniki in ljudmi nasploh (so izolirani in nepriljubljeni, pogosto so prepirljivi in/ali nasilni);
– socializirana vedenjska motenost: vzpostavljajo ustrezne medosebne odnose, le v določenih okoliščinah se vedejo agresivno in uničevalno (delikventna dejanja);
– opozicionalno- kljubovalno vedenje: takšni otroci so zelo razburljivi in hitro vzkipijo, pogosto se prepirajo z odraslimi, odklanjajo pravila in omejitve, zavestno dražijo in izzivajo druge ipd. Krivdo in napake pripisujejo izključno drugim, težko se vživijo v čustva drugih (pomanjkljiva empatičnost), nizko samospoštovanje skušajo prikriti z junačenjem in negativnim uveljavljanjem.
3.mešane čustvene in vedenjske motnje – pogosto so »nacepljene« na globoko psihodinamsko problematiko
a) za otroštvo značilne čustvene motnje – zanje so značilne strah in tesnoba ter izogibanje negotovostim:
– ločitvena oz. separacijska anksioznost ( otrok se pretirano boji in zavrača vsako ločitev od najbližjih, ki mu zagotavljajo varnost, zato je prikrajšan na področju socializacije);
– fobična tesnoba (paničen strah pred kakšnim predmetom, živaljo, situacijo…);
– socialna tesnoba (otrok je ves čas zaskrbljen, nezaupljiv, vidi le možnost slabih izidov in neugodnih posledic).
b) za otroštvo značilne motnje socialnega vedenja:
-elektivni mutizem (otrok povsem ustrezno govorno komunicira z domačimi, odklanja pa besedno komunikacijo z vsemi drugimi)
motnje v navezovanju osebnih odnosov (plašnost, pretirana negotovost v stiku z drugimi);
– pretirana nezavrtost v medosebnih odnosih (ti otroci so »brez zavor«, vtikljivi in se neselektivno navezujejo na kogarkoli).
MOTNJE POZORNOSTI (s hiperaktivnostjo ali brez nje)
Mednarodna klasifikacija bolezni ICD – 10 uvršča hiperaktivnost v skupino vedenjskih in čustvenih motenj, ki se navadno začnejo v otroštvu ali adolescenci. Opisuje jih kot “skupino motenj, za katere so značilni zgodnji nastanek (navadno v prvih petih letih življenja); pomanjkanje vztrajnosti pri dejavnostih, ki zahtevajo miselno zavzetost; težnja po spreminjanju različnih dejavnosti ter dezorganizirana, slabo usmerjana in pretirana aktivnost. Otroci s to motnjo so pogosto impulzivni, nagibajo se k nezgodam in se zaradi nepremišljenih kršitev pravil pogosto znajdejo v disciplinskih konfliktih. Pri vrstnikih so manj priljubljeni in lahko postanejo izolirani. Njihove miselne funkcije so okrnjene, specifični zaostanki v motoričnem in govornem razvoju so pogostejši. Pojavita se lahko tudi disocialno vedenje in nizko samospoštovanje.«
Pogosto motnjo označujemo s kratico ADHD (iz ang. Attention Deficit Hyperactivity Disorder) oz. primanjkljaj pozornosti in motnja hiperaktivnosti.
Ločimo 3 tipe učencev oz. otrok, ki imajo to motnjo:
1.) otrok, ki ima težave samo z osredotočenjem (nepozornost)
2.) otrok, ki je nemiren (hiperaktiven) in
3.) otrok, ki je impulziven
Znaki nepozornosti pri otroku:
– podrobnostim ne namenja dovolj pozornosti, pri šolskem delu in drugih dejavnostih dela napake;
– ima težave pri vzdrževanju pozornosti ob vodenih nalogah ali igri;
– vzbuja občutek, kot da nas ne posluša, čeprav govorimo prav njemu;
– ne sledi navodilom, ne dokonča nalog in zaposlitev;
– pri opravljanju nalog in drugih dejavnostih ima težave z organizacijo;
– pogosto zavrača naloge, ki zahtevajo miselni napor;
– pogosto izgublja stvari (igrače, šolske potrebščine, copate …);
– zunanji dejavniki ga hitro zmotijo;
– pogosto pozablja na obveznosti.
Znaki nemirnosti (hiperaktivnosti) pri otroku:
– pogosto maha z rokami ali nogami in se pozibava na stolu;
– pogosto vstane s sedeža in hodi po prostoru, čeprav se od njega pričakuje sedenje;
– v neprimernih situacijah vztrajno teka naokoli ali pleza;
– pri igranju in poljubnih dejavnostih se le stežka tiho zaposli;
– spominja na stalno vključen motor;
– čezmerno veliko govori.
Znaki impulzivnosti pri otroku:
– pogosto odgovori, še preden je do konca slišal vprašanje;
– težko počaka, da pride na vrsto;
– pogosto moti vrstnike ali se vmešava (vpada v igro, v besedo …).
Čiste tipe le redko najdemo. Pogosto imajo otroci znake iz vseh treh ali vsaj dveh skupin in za postavitev diagnoze morajo biti znaki pri otroku prisotni dlje kot šest mesecev in v vsaj dveh ali treh situacijah (npr. šola, dom, socialne situacije).
vir: Katarina Kesič: Hiperaktivni otroci (članek)
vir: Drago Žagar: Drugačni učenci, 2012, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta